Am B
v nochi morgali ogonki
Am
i dvigalis vagony
E7-Am
vo mgle, vo mgle.
B
i teplovoznye gudki
C
krichali kak vorony
A-Dm
na vsejj zemle.
Fm
i svet v vagone byl ubog,
C
i slab, i zhelt, i bleden,
Dm6 Am6
mercal skvoz dym, kazalsja snom.
C
i ja nikak, nikak ne mog
A7 Dm6
ponjat kuda my edem,
Am F7-E7-Am
kuda letim, zachem zhivem?
i byl muchitelen vopros,
i ne bylo reshenja
v nochi, v snegu.
i tolko mernyjj stuk koles
oboznachal dvizhene
cherez purgu.
i tak my dvigalis vo mrak
ne znaja chem zaplatim
za eetot beg, za eetot sneg,
i ves vagon ne mog nikak
ponjat, kuda my katim
ne to na mig, ne to na vek.
kazalos nam, chto eetot put
nas na pogibel tjanet
v nochi, vo sne.
i chto do celi dotjanut
nam sily ne dostanet
vo mgle, vo mgle.
i v chas, kogda nochnojj zenit
dlja solnca raspakhnetsja,
i vspykhnet svet na vsejj zemle,
nezhdannyjj voron prokrichit,
i nasha zhizn prervetsja,
kak ptichijj sled, vo mgle, vo mgle.
i nash muchitelnyjj vopros
zabudetsja navechno,
navernjaka,
i tolko mernyjj stuk koles
prodlitsja beskonechno
cherez veka.
on razletitsja vo vsju pryt,
na novyjj bereg ljazhet,
no ne umret, ne otzvuchit.
pod novym nebom stanet zhit,
i vse o nas rasskazhet,
i ne sovret, i ne smolchit.
o nashejj tjagostnojj vozne
titanov i pigmeev
vo mgle, vo mgle,
o vechnojj skloke i rezne
tiranov i plebeev
na vsejj zemle,
o nashem schete na rubli
vsekh radostejj na svete
on ne smolchit, on prokrichit
o nashejj medlennojj ljubvi
i nashejj bystrojj smerti...
